Sem Tjaša Islamćević Lešnik, prof. specialne in rehabilitacijske pedagogike, partnerka in mama, a mnogi me najbolje poznate kot ustvarjalko za uporabniškim imenom @zabavno_ucenje.

Na Instagram profilu pod tem imenom ustvarjam strokovne vsebine, delim svoje izkušnje in razmišljanja s starši, učitelji ter kolegi specialnimi pedagogi. Do tega me je pripeljala želja, da bi s svojim znanjem pomagala karseda veliko ljudem. Danes ima profil več kot 11 000 sledilcev, s čimer sem dobila dragoceno skupnost, ki stremi h kolektivno dobrem.

Prav vsak izmed nas ima potencial – moj namen je, da ga najdem

Že od nekdaj sem vedela, da bom delala z otroki. Moji starši so si želeli, da bi si izbrala poklic zdravnika. V specialni in rehabilitacijski pedagogiki sem našla čudovit kompromis za tisto, s čimer sem se želela profesionalno ukvarjati.

Med študijem sem delala pri družini, katere član je bil težje gibalno oviran otrok, in skozi to izkušnjo sem se ogromno naučila. Ure, ko sem hodila k njim, so iz obveze hitro prerasle v čas, ki mi je polepšal dan. Neverjetno sem se jih veselila, otroke pa strašansko vzljubila. Ta izkušnja mi je dala vedeti, da sem na pravi poti.

Tista, ki ji je sledila, je to le potrdila in mi pokazala, kako zelo si želim biti del podpore pri razvoju otrok. Ob koncu prvega letnika sem spoznala svojega življenjskega sopotnika, očeta svojih otrok. Kmalu po najinem prvem srečanju je načrtoval potovanje v Gvatemalo in nekaj v meni me je gnalo, da se mu pridružim.

V Gvatemalo sva odpotovala na tečaj španskega jezika, ki so ga organizirali člani lokalne skupnosti. Posebnost tečaja je bila, da jezika niso poučevali ljudje, ki bi bili profesorji po izobrazbi, ampak tisti, ki so učitelji po duši. Tako sem spoznala osebo, ki je moje počitnice obrnila na glavo.

Moja učiteljica španščine je občasno pomagala kot prostovoljka v bolnišnici Hermano Pedro v Antigui. V njej so delovali prostovoljci z različnih koncev sveta, večinoma so bile to medicinske sestre in zdravniki, ki so prišli nuditi zdravstveno oskrbo varovancem. Povabila me je k sodelovanju na oddelku otrok z razcepi ustnic in neba.

Pomagala sem jim pri negi, igri in pridobivanju različnih spretnosti. Srečala sem se s težjimi oblikami posebnih potreb, številnimi pridruženimi izzivi in neverjetno mi je bilo opazovati, kako hitro so otroci ob strokovno vodenih pristopih napredovali. To je bilo zame čudovito darilo.

Potepanje, ki se je začelo kot dopust in izboljševanje znanja španskega jezika, se je razvilo v potovanje, ki mi je odprlo oči in mi pokazalo, da se v vsakem od nas skriva potencial za individualni napredek, le najti ga moramo.

Želela sem imeti odgovore na vsa vprašanja

Takoj sem zagrizla v vsebine specialne in rehabilitacijske pedagogike.

Že na faksu sem se udeležila mnogih obštudijskih izobraževanj, po zaposlitvi pa sem z njimi nadaljevala. Znanja, ki jih nisem mogla pridobiti v Sloveniji, sem iskala v tujini.

Pridobila sem certifikat TEACCH in se izurila v strukturiranem poučevanju otrok z motnjo avtističnega spektra ter drugih, ki za svoj napredek potrebujejo bolj organizirano okolje. Zaključila sem podiplomsko izobraževanje za strokovne delavce s področja avtizma v projektu Zora, se izobrazila kot članica komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, izurila sem se tudi v metodi Bal-A-Vis-X in pridobila certifikat PECS Level 1, ki se osredotoča na podporo otrokom s socialno-komunikacijskimi težavami.

Znanje sem dopolnila z usposabljanjem in izpitom iz senzorne integracije po Jean Ayres. Še vedno sem študentka MNRI metode po dr. Masgutovi. Elementi na področju zgodnjega razvoja otrok, ki sem jih usvojila v okviru navedenih seminarjev, odlično dopolnjujejo moje delo.

Moje izpopolnjevanje pa se ne ustavi pri strokovnih izobraževanjih in branju. Najljubše učenje za poklic, ki ga opravljam, se zame dogaja znotraj moje družine. Prisotnost v odnosih utrjuje moje zavedanje, da lahko nezadovoljena biološka potreba otroka (utrujenost, lakota …) zamegli realno sliko o njegovem funkcioniranju, in da občutka varnosti ter sprejetosti odpirata vrata neskončnim možnostim.

Partner in otroci so tisti, ki so me naučili, kaj pomeni poslušati sogovornika in razumeti njegovo perspektivo. Rešitve, ki bi bile pri nekaterih problemih zame ustrezne, namreč za moje učence, njihove starše, učitelje ali spremljevalce pogosto niso. Poiskati moram pot, ki je najboljša zanje.

Prav te veščine preizkušam na delovnem mestu v CIRIUS Kamnik in Čita d. o. o., predhodno pa sem jih tudi na Centru Gustava Šiliha Maribor.

V okviru javnega sektorja sem do sedaj imela priložnost delati kot mobilna učiteljica in izvajalka DSP v predšolskih oddelkih, osnovni šoli in srednji šoli, učiteljica v razredu prilagojenega programa z enakovrednim in nižjim izobrazbenim standardom, učiteljica na domu otroku z dolgotrajno boleznijo, občasno sem izvajala tudi nadomeščanje v oddelku posebnega programa.

Otroci so dragoceni učitelji za življenje

Dobri odnosi so zame izjemno pomembni, trudim se jih vzpostaviti tudi na delovnem mestu– ne le s sodelavci, tudi z mladostniki, otroki … Slednje mi je s strani učenca prineslo predlog, da si ustvarim Instagram profil. Sam je njegovo uporabo že obvladal. Z veseljem sem se prelivala v njegovo učenko, saj sem v tem videla priložnost, da okrepi svojo pozitivno samopodobo. Naučil me je, kako ustvariti profil, pisati sporočila, objavljati zgodbe… Lotila sem se dela.

Javnost sem pričela ozaveščati o poslanstvu specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, ki je prevečkrat razumljeno le kot inštrukcije, čeprav je mnogo več kot to. Pri otrocih, s katerimi delamo, namreč ne gre zgolj za nerazumevanje akademskih vsebin, ampak za primanjkljaje v zgodnjem razvoju. Pogosto se delo specialne pedagogike niti ne ustavi pri otroku, ampak je to delo za in s starši, učitelji, spremljevalci …

Objavljala sem o tehnikah, ki sem jih uporabljala s svojima otrokoma, delila vaje in igre, s katerimi smo si kvalitetno polnili večere ali krepili pomembne veščine. Z njimi sem želela olajšati vsakdan staršem otrok s posebnimi potrebami, jim sporočiti, da niso krivi oni, ter jih opolnomočiti tako, da lahko otrokom ponudijo najboljše, pri tem pa ne pozabijo biti nežni in potrpežljivi sami s sabo.

Naenkrat nas je bilo 400, nato 5000, potem 10 000. Kar se je začela kot spontana in interaktivna učna ura, je preraslo v profil, ki bi mu lahko skoraj rekla tretji otrok. Nanj sem neizmerno ponosna, saj ustvarja krog, v katerem smo si vzajemna opora. Vprašanja, ki mi jih zastavljajo sledilci, me namreč spodbujajo, da znanja, ki sem jih pridobila na različnih področjih, prepletam, povezujem in s tem ustvarjam smiselne zaključke ter pridem do novih dognanj.

Toda odgovori nanje so začeli preraščati platformo, na kateri se je moje objavljanje začelo. Odločila sem se ustvariti prostor, za katerega sem na svoji poti zaznala, da ga mnogi pogrešajo.

Varni prostor na spletu za vse, ki iščejo pomoč

In zdaj je tukaj. Spletna stran zabavnoucenje.si, na kateri bom zbirala in objavljala material. Z njim želim ljudem s specialnimi otroki vliti samozavest, jim pokazati, da si tudi oni zaslužijo pohvale. Namen Zabavnega učenja je bralcem ponuditi nov nabor zamisli, strategij, ki se jih lahko v odnosu z otrokom poslužijo in elan za spremembe, ko so te potrebne. S ponosom vas vabim v vse kotičke moje spletne strani. Dobrodošli.

Ne spreglejte